DNEVNA: Sladolednica Lastovka: “V čast nam je, da se stranke vračajo, zato jih ne želimo razočarati”

Kljub temu da zaradi sladoleda poleti ne more na morje, ga ima še vedno tako rad, da si ga privošči po kosilu. Solastnik sladolednice Lastovka, kjer je njegov oče pred dobrimi štirimi desetletji spisal zgodbo o uspehu, uspešno nadaljuje družinsko tradicijo in z majhnimi sladkostmi lepša dan Mariborčanom in Mariborčankam.

Bajram Demiri (Bajo), eden od štirih bratov, je solastnik družinskega podjetja in tisti vedno nasmejani gospod, ki bo vaše čakanje v dolgi vrsti na Smetanovi ulici nagradil najprej z nasmeškom in lepo besedo, nato pa z obilno kepico okusnega sladoleda, za katerega še vedno velja skriven družinski recept. Prvi rdeči kiosk s sladoledom je prav na tem mestu, kjer sedaj stoji moderna sladolednica Lastovka, odprl njegov oče, ki je sprva s točenim sladoledom osvajal otroška srca na vogalu Barvarske in Ulice 10. oktobra, med zimo pa pekel pomfrit. Idilično, kot se zdi, posel nikakor ni tako sladek, kot je po okusu, terja namreč nemalo discipline, odrekanja, odgovornosti in natančnosti.

Kako se je začela zgodba sladolednice Lastovka?

Moj pradedek je prišel iz Makedonije v Slovenijo leta 1925 in začel delati v Črni na Koroškem, dedek je imel nato tri sinove, eden je imel v Slovenj Gradcu slaščičarno, dva sta prišla v Maribor.

Na Trgu svobode so nato bratje delali skupaj, kasneje pa je prvi rdeč kiosk s sladoledom oče odprl na Smetanovi, zatem je v 80. letih odprl na Partizanski ulici pri Mercatorju, že osemnajst let je Lastovka na Trgu revolucije, devet let pa je sladolednica v Limbušu. Kiosk na Smetanovi smo vse do danes večkrat prenovili. Imam še tri brate, vsak od nas je prevzel eno enoto in zanjo odgovarja. Za prihodnjo sezono pa namerava moj nečak odpreti sladolednico na Ptuju in v Rušah.

Odkod ste pridobili znanje?

Znanje in tradicija se prenaša iz roda v rod. Oče me je naučil osnov, vsako leto pa imamo usposabljanje izven sezone. Izobražujemo se na sejmih v Longaronu in Riminiju v Italiji, pa tudi na sejmu Gelatissimo v nemškem Stuttgartu. Tja pridejo mojstri z vsega sveta in pokažejo nove tehnike ter nam dajejo napotke glede novih okusov. Sicer pa je moj nečak magistriral na področju sladoleda, tako da imamo tudi domačega specialista za sladoled. On se udeležuje izobraževanj in nato znanje predaja naprej. 

Moj starejši nečak (Amir op.a., na sliki spodaj) pa se udeležuje različnih izobraževalnih programov za izdelavo sladoleda po vsem svetu, zadnji je bil v New Yorku, od tam tudi črpamo odlične ideje za pripravo nadvse raznovrstnih okusov.

Koliko je pri izdelovanju sladoleda tradicije, koliko novosti?

Okusi so novosti, recept pa ostaja, saj je družinska skrivnost. Naše stranke so navajene recepture, rade se vračajo, saj jim ustreza. Veliko vlagamo v tehnologijo, stroje uvažamo iz Italije, a skušamo obdržati nivo kvalitete. Včasih nam tehnologija povzroča tudi nemalo težav, saj se hitro spreminja, a vedno poskušamo iti v korak s časom

Kje kupujete sestavine?

V Sloveniji že vrsto let kupujemo mleko, ostale surovine so z Italije. Tudi sadje, ki je v našem sladoledu izključno sveže, je slovensko.

Prvi v Mariboru ste imeli tekoči sladoled. Kakšna je ta zgodba?

Res je, moj oče je pričel prodajati tekoči sladoled, ker je bil v tistih časih nekaj novega in trendovskega. Posebnega recepta za točen sladoled ni. Dober mora biti, potrebuje pravo recepturo. Moj oče je bil sladoledar z dušo in telesom, saj te mora to delo veseliti. Običajno je stal na vogalu pri trgovini s čevlji, to je vogal Barvarske in Ulice 10. oktobra, kjer je imel avtomat. Nato je prodajal še na železniški postaji.